Umazane sedežne garniture

Ozki hodniki, temne dvorane, vse zakajeno, po možnosti še pobruhano … Ne, to ni prizor iz kakšnega drugorazrednega filma. Tako zgleda, če pridete v prostore enega izmed glavnih mestnih atrakcij mladih. Vsaj takšne se je spominjam jaz.

Pravzaprav ni bilo kotička, kjer ne bi smrdelo. Stare sedežne garniture bi naj služile sedenju in druženju mladih, a niso bile nič kaj domačega videza, kot ga imajo sedežne garniture doma. Bile so razcapane, polite s sokovi, vinom, ostalimi pijačami, morda celo prežete z urinom ali čem drugim … niti razmišljati ne želim o tem. Prav zgrozila sem se, ko sem videla vse tiste mlade pijane ljudi, ki jim je vseeno, kje so, samo da so in da se družijo.

Kaj kmalu sem ugotovila, da ne sodim tja. Sem morda zašla, sem se spraševala. Obupana sem čakala prijateljico, ki je šla na WC, če lahko tistemu sploh rečemo tako in jo ves čas v mislih preklinjala, pa čeprav tega ponavadi ne počnem. Za trenutek sem se usedla na zadnji najmanj uničen in umazan rob sedežne garniture in razmišljala o tem, kam gre ta svet. Z mislimi sem odtavala drugam. Tam več nisem želela biti niti minute dlje kot je bilo to potrebno. Naenkrat me je nekaj oplazilo po nogi. Predramila sem se iz zatopljenih misli in na svojo grozo spoznala, da je izpod sedežne garniture poleg vse umazanije na nji, pokukala podgana, ki je zdaj stala pred mano in se mi smejala – vsaj zgledalo je tako. Nisem zakričala, čeprav sem želela. Samo stekla sem vstran, poklicala taxi in se odpeljala domov.

Zdaj vedno pogledam, če se kaj skriva izpod sedežne garniture, preden se nanjo tudi usedem.