Nizozemsko draženje – tradicionalna dražba

Na tradicionalni nizozemski dražbi dražitelj začne z visoko ceno za nekaj podobnih predmetov, nato pa se cena niža, dokler udeleženec ni pripravljen sprejeti cene dražilca za določeno količino blaga ali dokler prodajna rezervna cena ni izpolnjena. Če prvi ponudnik ne kupi celotnega prodajnega predmeta, dražitelj nadaljuje z zniževanjem cene, dokler niso vse ponudbe predmet ponudbe, ali je dosežena rezervna cena. Postavke se dodelijo na podlagi ponudbe ponudb; najvišji ponudnik izbere svoje postavke, ki jim najprej sledi drugi najvišji ponudnik in tako dalje. V vsaki spremembi vsi zmagovalni udeleženci plačajo samo zadnjo napovedano ceno za predmete, na katere oddajo ponudbo.

Nizozemsko draženje je poimenovano po najbolj znanem primeru imenovanemu dražbe tulipanov – se pa nizozemska dražba včasih uporablja tudi za opis spletnih dražb, kjer se istočasno prodaja enako blago enakemu številu visokih ponudnikov. Poleg nizke prodaje rož na Nizozemskem so bile nizozemske dražbe uporabljene tudi za pokvarljivo blago kot sta denimo ribe in tobak. Te dražbe se prav pogosto ne uporablja, razen v tržnih naročilih, na borzah ali valutnih borzah ki pa so funkcionalno enake.

Kako pa funkcionirajo delnice v nizozemskih dražbah? Dražbena ponudba določa cenovno območje, znotraj katerega so kupljene delnice. Delničarji se lahko odločijo, da svoje delnice ponudijo za vsako ceno v določenem obsegu. Podjetje zbira te odzive in ustvari krivuljo dobave zalog. Nakupna cena je najnižja cena, ki podjetju omogoča, da kupi število delnic, ki se iščejo v ponudbi, ter plača to ceno vsem vlagateljem, ki so oddali ponudbo po tej ali nižji ceni. Če število ponujenih delnic presega zahtevano število, družba kupi manj kot vse delnice, oddane na prodajno ceno ali pod njo, sorazmerno vsem, ki so ponudili na ali pod nabavno ceno. Če je predloženih premalo delnic, podjetje lahko tudi zavrne ponudbo  ali pa kupi vse ponujene delnice po najvišji ceni.